Ganljiva zgodba treh sester: Afrodita, najmlajša, izgubi dar govora, ko jih mati po očetovi smrti nenadoma zapusti; Sapho, srednja sestra, je v svojem iskanju novega življenja pripravljena na vse; Slavica, najstarejša med njiimi, pa je odvisna od mamil in zaposlena v bližnji tovarni.
Sem iz Titovega Velesa je zgodba o Afroditini odločenosti in žrtvovanju. O preizkušanem odnosu med sestrami in njihovem boju z usodo v močno onesnaženem okolju, ki je posledica človekove nemarnosti in nevednosti ter nasilne socialistične industrializacije mesta, ki je “izgubilo dušo”.
Moj prvi film VETA govori o kaosu, moj drugi film KAKO SEM UBIL SVETNIKA o zmešnjavi, SEM IZ TITOVEGA VELESA pa o koncu nekega naroda. Identiteta ni več vezana na rojstni kraj ali poreklo, ampak jo ljudje iščejo v sebi in jo skušajo definirati.
Film vas pripravi na nov začetek, na preporod, ki se lahko začne prav na Balkanu, na gibanje, ki se osredotoča na našo prihodnost in ne, kot že tolikokrat, na preteklost. Stremim k lepoti, harmoniji in ravnovesju v okolju, ki nas obdaja, in skozi to lepoto in preprostost povem svojo zgodbo. Formo in način določa sam kontekst filma, sama ideja pa je globoko povezana z mojim osebnim umetniškim videnjem stvari. Nostalgija je globoko čustvo in je prisotna v vseh mojih filmih. V sebi nosi sporočilo konca: konca akterjev, konca naroda. To je žrtvovanje, ki mu ne moremo ubežati. Moramo narediti konec, da lahko začnemo znova.
Verjamem v sodobne filmske zgodbe, v katerih se zrcalijo teme in dileme, ki so pomembne za neko družbo in njeno kulturo. Če je nekaj sodobno, ni nujno tudi politično, čeprav v zvezi z Balkanom morda najprej pomislimo na to. So tudi drugi, gospodarski, kulturni in družbeni dejavniki, pa tudi izročilo in tradicija, ki so iz Makedonije in iz Balkana naredili to, kar sta.