Dora Fabiani je učiteljica klavirja, vendar je zanjo bolj usodno, da je bila trideset let žena, muza in desna roka bolj uspešnega moža violinista Mihaela Fabianija. Po njegovi nepričakovani smrti pa odkrije, da ni bila edina, celo da ji je mož prikril velik del svojega intimnega življenja. Izdajstvo jo globoko prizadane. Takrat pa se pojavi skromen deček (Amir) iz revne delavske družine, ki trdi, da je z njenim pokojnim možem večkrat igral v lokalu sumljivega slovesa in da bi rad vsaj enkrat zaigral na Fabianijevi dragoceni violini. Dora mu prisluhne. Izkaže se, da je fant talentiran, manjka mu sicer resna glasbena izobrazba in nima lastne violine. Amir prihaja igrat na violino, Dora pa v njem začuti pravega naslednika za ta instrument. Poskrbi za njegovo glasbeno šolanje in budno spremlja njegov razvoj. Plaz konfliktov pa se sproži, ko Dorinega sina Julijana zamika velika vrednost stare italijanske violine. Zahteva svojo polovico. Medtem ko Doro zanima glasbena usoda instrumenta, pa Julijan v violini vidi predvsem veliko denarja. Ker se mu Dora upre, s svojo zahtevo vstopi v življenje revne in tudi nesrečne družine, kjer je prav ta violina vir upanja. Vendar se meščansko razvajeni Julijan sooči z nenavadno borbenostjo Amirjeve lepe mame. Najhujši spor postane skoraj ljubezen.
Kar nekaj časa sem se navduševal nad idejo, da bi imel ta film naslov Zakaj ste tako žalostni nocoj? Pa bojda žalost ni komercialno privlačna. Jaz pa dvomim. Zato ker sem bil tolikokrat v veselih družbah, ki so si v najbolj veseli fazi zaželele najbolj žalostnih pesmi. Zgodba tega filma se ves čas potika nekje po trikotniku ljubezen-žalost-glasba. Samo nesrečne ljubezni so velike in samo žalostne pesmi so jih vredne - to že vemo - ampak zakaj imamo toliko veselja s to žalostjo? Ni me zanimala tista žalostna, skoraj vulgarna žalost, ampak tista redka, prosvetljena žalost, ki je malce čudežna, zdravilna, tista, ki ljudi lepša in spreminja.
Metod Pevec