Ulay je psevdonim Franka Uweja Laysiepna. Rodil se je leta 1943 v Solingenu v Nemčiji. Izšolal se je za fotografa in v obdobju od 1968 do 1971 veliko delal tudi kot svetovalec pri podjetju Polaroid.
V svojem zgodnjem umetniškem obdobju (1968-1976) je tematsko raziskoval razumevanje konceptov identitete in telesa, bodisi na ravni osebnosti ali pa skupnosti oziroma družbe. Tako je ustvaril nize polaroidnih fotografij, umetniško pa se je izražal tudi v aforizmih in osebnih izraznih performansih. Sčasoma je postajal Ulayev fotografski pristop vedno bolj umetniško izrazen in se razvil v pravi fotografski performans (Fototot, 1976). V kasnejšem obdobju svojega zgodnjega umetniškega ustvarjanja, ko je začel fotografijo dojemati kot medij umetnosti, je njegovo ustvarjanje preraslo v umetniške inštalacije in performanse (There Is a Criminal Touch to Art, 1976). Med leti 1976 in 1988 je veliko sodeloval z Marino Abramović. Skupaj sta ustvarila vrsto performansov, v katerih sta se osredotočala na vprašljivo dojemanje moške in ženske energije in na preseganje fizičnih meja telesa (Relation Works). Po razhodu z Marino Abramović se je Ulay znova posvetil fotografiji in temam kot npr. marginalizacija posameznika v sodobni družbi, ponovno pa se je lotil tudi problema nacionalizma in njegovih simbolov (Berlin Afterimages, 1994). Čeprav je bila fotografija njegov osnovni umetniški jezik, se je vseskozi posvečal tudi drugim oblikam peformansov in bil v svojem umetniškem izrazu izrazito provokativen. Občinstvo je nagovarjal in izzival s celo vrsto performansov, delavnic in tudi predavanj v okviru performansov. Zadnja leta se Ulay posveča predvsem projektom in umetniškim pobudam, ki skušajo ozaveščati ljudi in družbo o pomenu in neprecenljivi vrednosti vode (Earth Water Catalogue, 2012). Ulayeva dela in dela, ki sta jih so-ustvarila z Marino Abramović najdemo v številnih zbirkah priznanih umetniških muzejev in ustanov po svetu, med drugim tudi v muzeju Stedejlik v Amsterdamu; v Centru Pompidou v Parizu in v Muzeju sodobnih umetnosti v New Yorku.
Po štirih desetletjih bivanja in ustvarjanja v Amsterdamu in nekaj daljših umetniških projektih v Indiji, Avstraliji in na Kitajskem ter profesuri na Akademiji za nove medije na Visoki šoli za oblikovanje v Karlsruheju v Nemčiji, se je Ulay zadnja leta ustalil v Ljubljani v Sloveniji, kjer živi in dela.
Ulay je psevdonim Franka Uweja Laysiepna. Rodil se je leta 1943 v Solingenu v Nemčiji. Izšolal se je za fotografa in v obdobju od 1968 do 1971 veliko delal tudi kot svetovalec pri podjetju Polaroid.
V svojem zgodnjem umetniškem obdobju (1968-1976) je tematsko raziskoval razumevanje konceptov identitete in telesa, bodisi na ravni osebnosti ali pa skupnosti oziroma družbe. Tako je ustvaril nize polaroidnih fotografij, umetniško pa se je izražal tudi v aforizmih in osebnih izraznih performansih. Sčasoma je postajal Ulayev fotografski pristop vedno bolj umetniško izrazen in se razvil v pravi fotografski performans (Fototot, 1976). V kasnejšem obdobju svojega zgodnjega umetniškega ustvarjanja, ko je začel fotografijo dojemati kot medij umetnosti, je njegovo ustvarjanje preraslo v umetniške inštalacije in performanse (There Is a Criminal Touch to Art, 1976). Med leti 1976 in 1988 je veliko sodeloval z Marino Abramović. Skupaj sta ustvarila vrsto performansov, v katerih sta se osredotočala na vprašljivo dojemanje moške in ženske energije in na preseganje fizičnih meja telesa (Relation Works). Po razhodu z Marino Abramović se je Ulay znova posvetil fotografiji in temam kot npr. marginalizacija posameznika v sodobni družbi, ponovno pa se je lotil tudi problema nacionalizma in njegovih simbolov (Berlin Afterimages, 1994). Čeprav je bila fotografija njegov osnovni umetniški jezik, se je vseskozi posvečal tudi drugim oblikam peformansov in bil v svojem umetniškem izrazu izrazito provokativen. Občinstvo je nagovarjal in izzival s celo vrsto performansov, delavnic in tudi predavanj v okviru performansov. Zadnja leta se Ulay posveča predvsem projektom in umetniškim pobudam, ki skušajo ozaveščati ljudi in družbo o pomenu in neprecenljivi vrednosti vode (Earth Water Catalogue, 2012). Ulayeva dela in dela, ki sta jih so-ustvarila z Marino Abramović najdemo v številnih zbirkah priznanih umetniških muzejev in ustanov po svetu, med drugim tudi v muzeju Stedejlik v Amsterdamu; v Centru Pompidou v Parizu in v Muzeju sodobnih umetnosti v New Yorku.
Po štirih desetletjih bivanja in ustvarjanja v Amsterdamu in nekaj daljših umetniških projektih v Indiji, Avstraliji in na Kitajskem ter profesuri na Akademiji za nove medije na Visoki šoli za oblikovanje v Karlsruheju v Nemčiji, se je Ulay zadnja leta ustalil v Ljubljani v Sloveniji, kjer živi in dela.
