Harmonikarji
Dušan Moravec

Sinopsis

Film o glasbi, poeziji in življenju

Harmonika je glasbilo, ki je doma skoraj v vsaki slovenski družini. Včasih ni bilo vaške zabave ali praznovanja brez tega glasbila. Vedno se je našel nekdo, ki je iz tipk in meha znal spraviti zvoke, melodije in ljudske napeve, ki so ljudi spravili na plesišče ali pa jim iz oči zvabile solze in smeh. Harmonika je glasno vihrala v partizanskih pesmih in kasneje postala prvo ime narodno zabavne glasbe. Prav zato je verjetno izgubila na popularnosti med mladimi. Film o šestih slovenskih harmonikarjih, ki je nastal sodelovanju Društva Škuc, Televizije Slovenija, Emotion filma in s podporo Ministrstva za kulturo RS skuša spremeniti predsodke povezane s harmoniko in njeno pojavnostjo. V Sloveniji, kjer je ogromno harmonikarjev, med njimi res veliko odličnih glasbenikov, je seveda težko izbrati pravih šest mojstrov in biti nepristranski, saj je po nekaterih statističnih podatkih v vsaki slovenski družini vsaj en harmonikar. Po drugi strani pa je izbor zelo preprost. Treba je samo prisluhniti!

Ekipa

Režiser in scenarist
 
Leon Matek
Direktor fotografije
Montažer
Snemalec zvoka
Marjan Cimperman


NASTOPILI SO:
Lojze Slak je rojen leta 1932 in je legenda slovenske narodno zabavne glasbe. Prihaja iz številne družine, ki je svoje korenine našla v idilični slovenski pokrajini, Dolenjski. Valoviti hribi, prijazni ljudje in vino cviček je skupni imenovalec tega dela Slovenije. Število prodanih plošč Lojzeta Slaka se šteje v miljonih, s svojo glasbo je prepotoval cel svet, prejel prestižna domača in tuja priznanja, še vedno pa ostaja, kot si sam pravi, ljudski godec. Za glasbo in diatonično harmoniko ga je navdušil stric Ludvik, tudi sam vaški godec in zabavljač. Tako je Lojze, še preden je vstopil v šolo, že znal več kot ducat pesmi. S petnajstimi je prvič nastopil kot samostojni godec na ohceti in potem svate razveseljeval še dobrih deset let. Kot sam pravi, so bile ohceti njegova najboljša šola. Največ glasbe je posnel z Ansablom bratov Slak, Triom Lojzeta Slaka in pevsko skupino Fantje s Praprotna. Je avtor več kot petsto spevnih melodij. Njegovo glasbeno smer posnema več sto skupin doma in po svetu. Je tudi izjemen glasbeni virtuoz in človek, ki je diatonično harmoniko priljubil vsem generacijam, prav tako pa je veliko prispeval k izpopolnitvi samega inštrumenta. Ob glasbi se je izučil za tapetnika, bil nekaj časa tudi šofer in kot komercialist odšel v zaslužen pokoj. Letos je praznoval 40 let nastopanja. Najraje pa je v svojem vinogradu na Trški gori, kjer prideluje odličen, večkrat nagrajen cviček, ki vzradosti telo tako kot njegova glasba

Bratko Bibič je leta 1957 rojen Ljublančan, kjer tudi živi. Bil je prvi "drugačni" harmonikar na sceni. V tistih časi so bili že dolgi lasje na moških kaj čudni, če pa je dolgolasec v rokah držal še harmoniko, je bilo seveda čudo še toliko večje. Bratko Bibič je uspešen in prepoznaven v demontaži harmonike kot ljudskega glasbila in kot tak je morebitni prototip slovenskega glasbenika. Bratko Bibič je od vsega začetka aktiven kot avtor - skladatelj in izvajalec glasbe s klavirsko harmoniko. Nastopa v več različnih domačih skupinah ( Begnagrad, B.B. & Madleys ) in tujih ( Nimal, Accordion Tribe ). Skupina Begnagrad, katere ustanovitelj je, je bila razglašena za eno od pionirskih skupin pri nastajanju svetovne glasbe. Eden od njegovih kolegov v skupini Accordion tribe, znani dunajski harmonikar Otto Lechner, je Bratka označil za popolnega perfekcionista, ki vedno in povsod vadi. Do danes je Bratko Bibič izvedel več sto samostojnih koncertnih in festivalskih nastopov po celem svetu. Ustvarja tudi glasbo za različne filme, gledališke in plesne predstave, prav tako pa raziskuje pojavnost harmonike v dokumentarnem in igranem filmskem gradivu in iz tega materiala tudi ustvarja filme, ki harmoniki dajo nov pogled v meh.

Marko Hatlak, rojen leta 1980 je najmlajši izmed predstavljenih glasbenikov in na nek način tudi zastavonoša novega rodu slovenskih harmonikarjev, ki so vsi po vrsti glasbeno izjemno izobraženi. Marko s svojim igranjem in izgledom briše meje in pričakovanja koncertnih harmonikarjev, ter uspešno podira stereotip o harmoniki kot samo ljudskemu glasbilo. Izvrstno meša stile in način igranja, njegov repertoar skladb pa sega od klasike preka tanga, pa vse do sodobnih skladateljev, ki vedno več ustvarjajo za klavirsko harmoniko. Marko je svojo glasbeno pot začel v rodni Idriji, nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, kasneje uspešno zaključil Visoko šolo za glasbo Franz Lizst v Weimarju pri prof. Ivanu Koval, trenutno pa se podiplomsko izpopolnjuje pri prof. Stefanu Hussoungu v Wurzburgu v Nemčiji. Poleg samostojnih koncertnih nastopov sodeluje tudi v različnih skupinah kot so Terra folk, Distango, Funtango, Hidrogliste. Sodeloval je tudi z velikim Moskovskim simfoničnim orkestrom. Vso njegovo mlado življenje in njegovo razmišljanje je povezano in prepojeno s harmoniko.

Drago Ivanuša je leta 1969 rojen harmonikar, pianist in skladatelj. Iz Lendave, kjer je preživel mladost, se je preselil v Ljubljano in v glavnem mestu Slovenije tudi ostal. Sodeluje z mnogimi domačimi zasedbami ( Štefbet - rifi, Bast, Brina.... ) in ustvarja, po lastnih besedah, urbano glasbo. Mešanje raznovrstnih glasbenih prijemov, kombinacija klasičnega zvoka in elektronike, vplivi etna in jazza, vse to se sliši v njegovi avtorski glasbi. Kot studijski glasbenik pa je s svojo otožno ali pa razposajeno harmoniko prisoten na mnogih ploščah različnih slovenskih ustvarjalcev. Veliko komponira za male zasedbe, elektronska glasbila in simfonični orkester. Ustvarja pa tudi glasbo za reklamne oglase.Uveljavil se je kot uspešen skladatelj scenske glasbe in sodeluje z vsemi vidnejšimi gledališkimi, plesnimi in filmskimi ustvarjalci. Je tudi avtor glasbe na beneškem filmskem festivalu nagrajenega film J. Cvitkoviča " Kruh in mleko " . Na letošnjem slovenskem filmskem festivalu pa je dobil nagrado za najboljšo glasbo v filmu J. Burgerja "Ruševine". Drago Ivanuša je ognjevit in hkrati miren. Vidi in sliši se mu, da ima rad nasprotja.

Janez Škof se je rodil leta 1960 in je diplomiran filmski in gledališki igralec ter harmonikar in pevec. S svojim vlogami je prisoten na gledaliških odrih in televizijskih ekranih, vse bolj pa postaja opazen tudi s harmoniko v rokah. Je samouk na diatonični harmoniki in to se sliši. Sliši se kot ljubezen. Njegov glas, ki se giblje med melanhoničastjo in izrazitim optimizmom smo najprej slišali v uglasbenih pesmih slovenskega pesnika Daneta Zajca. Njuni nastopi so pravi magnet za publiko. Janez Škof pa vedno več nastopa tudi s šestorico glasbeno podobno naravnanih članov igralskega poklica. To je skupina Čompe, ki v besedilh ostaja zvesta slovenski poeziji saj uglasbuje pesmi Kocbeka, Jesiha, Rozmana... Njihova muzika se spretno izogiba že uhojenim glasbenim potem in lahkotno združuje že slišano in videno ter ustvarja lastno lumpenproletarsko godbo. Menda se Čompe enako dobro počutijo tako med "hlevskim gnojem kot tudi v soju koncertnih luči". Njihova glasba je strogo akustična, raba elektronskih glasbil jim je zaenkrat še tuja. Harmonika Janeza Škofa daje skladbam potreben impulz in razpoznavnost, njegov izrazit vokal pa vse skupaj začini v "neprisiljeno genijalno" zmes dobre volje.

Hazemina "Minka" Đonlić
je multiinstrumentalistka, pevka in vse bolj predvsem harmonikašica. Obilo znanja in drugačnega pogleda na svet si terapevtka, socialna delavka, fotografinja, pisateljica in od nedavno tudi študentka muzikologije nabira na poti med mnogimi domovi, ki jih ima. Svoj prvi dom Gradačac v Bosni je morala pred več kot desetimi leti zapustiti zaradi vojne, ki je divjala po Balkanu. Slovenija je postala njeno pribežališče in domovina. Ves čas bivanja v Sloveniji se ukvarja z glasbo. S skupino Vali, ki je znana po svojih ognjevitih nastopih in izbrano muziko, pogosto nastopa na slovenskih in tujih odrih. Skupina, sestavljena predvsem iz beguncev iz bivše Jugoslavije, največ posega po sevdalinkah ter bogati ritmiki in melodiki sefardskega in romskega gradiva. Minka Đonlič je v Slovenijo prinesla bogastvo, pozitiven naboj in nežnost v zvenu harmonike, ki tukajšnjim krajem, ljudem in glasbi razpira nove širine. Trenutno največ nastopa v duetu LeonzMinko, ki je prava in zanimiva kombinacija, saj v duetu z Minko sodeluje Leon Matek, dobitnik Zlatega petelina za slovensko etno glasbo.Vsekakor pa je Minkina glasba, ki črpa iz bogate zakladnice bošnjaške kulture in temperamenta in vse skupaj plemeniti s slovensko natančnostjo, glasba brez meja. Še bolje, je glasba brez predsodkov.

Podatki o filmu

Leto
2005
Zvrst
Dokumentarni
format snemanja 
Betacam SP 
distribucijski format 
Digital BETACAM 
trajanje 24fps 
 
trajanje 25fps 
55' 
Zvok 
Stereo 2.0 
Razmerje stranic 
2,35:1 
barve 
barvni 
Originalni jezik 
slovenščina 
Prevod 
 
 
 

Produkcija

Društvo ŠKUC

Stari trg 21, SI - 1000 Ljubljana
Tel.: +386(0)1 432 73 68, 430 35 30, 430 35 35
Faks: +386(0)1 232 91 85, 430 35 30
E-naslov: info@skuc.org


V koprodukciji z

Vertigo

Kersnikova 4, SI - 1000 Ljubljana, Slovenija
Tel.: +386 1 439 7080
Fax: + 386 1 430 3530
E-mail: info@vertigo.si


© 2009 - 24 Vertigo